Tudi teh je več vrst, v glavnem za poimenovanje uporabljamo angleško izrazoslovje: povsem drobne, a globoke so t.i. »ice-pick« brazgotine; nekoliko večje, različnih oblik, različno globoke, a z ostrimi navpičnimi robovi so »boxcar« brazgotine. Praviloma še nekoliko večje, najrazličnejših oblik, a z bolj položnimi robovi, imenujemo »rolling« ali valjane brazgotine.
Pri brazgotinah, ki so dvignjene nad nivo okolne kože, skušamo predvsem zmanjšati / odstraniti odvečno tkivo. Izbiramo med injekcijami kortikosteroidov, ki jih vnesemo neposredno v brazgotino, klasičnimi kirurškim postopki (izrezovanje ali preoblikovanje brazgotin), zamrzovanjem (krioterapija) in laserskimi posegi. Priporočamo tudi nanašanje pripravkov s silikonom: gelov, krem ali obližev.
Pri brazgotinah pod nivojem okolne kože pa po eni strani preoblikujemo/uničimo brazgotinsko tkivo, po drugi pa stimuliramo strukture v usnjici kože, da ustvarijo novo tkivo. Uporabljamo različne metode brušenja (laserji, kemični pilingi, dermoabrazija, radiofrekvenca), vnašamo polnila (filerje), stimuliramo nastenek bolj čvrstih struktur (iglični valjček, radiofrekvenca, laserji), pri t.i. vpetih brazgotinah pa je potrebno tudi uničiti navpične niti, ki vpenjajo brazgotino v podlago – postopek imenujemo subcizija.
Tako kot se pogosto oblikuje več vrst brazgotin, je praviloma tudi smiselno uporabiti več terapevtskih postopkov. Vsekakor je najprej potrebno umiriti akne, šele nato se je smiselno lotiti posledic.
Uporaba posameznega ali kombiniranih postopkov praviloma precej izboljša stanje, povsem nerealistično pa je pričakovati, da bo koža po posegu taka kot je bila pred pojavom aken, npr v otroštvu. Zelo pomembno je, da se bolnik in zdravnik pred začetkom zdravljenja uskladita glede narave sprememb, končnih ciljev, načrtovanih postopkov, bolečin, omejitev in stranskih učinkov.