Prekomerno znojenje (Hiperhidroza)

Glede na ameriške podatke ocenjujemo, da se težave s pretiranim potenjem pojavljajo pri 2-3% prebivalstva, vendar se z zdravnikom glede svoje težave posvetuje kvečjemu slaba polovica prizadetih.

Pretirano potenje se najpogosteje pojavlja v pazduhah, na dlaneh in podplatih, na obrazu, v koraku, redkeje pa na trupu in po okončinah (razen dlani in podplatov).

Samo po sebi prekomerno potenje ni resno obolenje, je pa za posameznika praviloma zelo stresno. Ne toliko zaradi različnih težav na koži, ki jih lahko sproži, kot zaradi čustvenega obremenjevanja s težavo. Pretirano potenje se vmešava v socialno in čustveno področje življenja, poklicne odločitve, odnos do športa ipd.

Fizično gledano se zlasti zaradi poškodb, ob pretiranem potenju večkrat razvijejo glivične (zlasti na stopalih in v koraku), bakterijske (folikulitis, šen) in virusne (bradavice) okužbe kože. Občasno se pojavlja še dodatna motnja – bromhidroza ali neprijetni telesni vonj, ki se razvije, ko bakterije na koži razgrajujejo izločke žlez znojnic, zlasti posebnega tipa znojnic, ki jih imenujemo dišavnice. Le-teh je največ v pazduhah in v koraku, dodatno pa se koža v predelih teh globokih gub najtežje osuši.

Aktivnost žlez znojnic uravnava živčni sistem. Nanj pa vplivajo različni dražljaji:

• najpomembnejše je sporočilo centralnega živčnega sistema, da se telesna temperatura dviguje
• čustva: jeza, zaskrbljenost, stres in tudi zaljubljenost
• hormoni: nosečnost in poporodno obdobje, menopavza
• različna hranila: kava, alkohol, ostre začimbe
• kajenje in prenehanje kajenja
• različne bolezni
• določena zdravila.

Glede na našteto je seveda razumljivo, da se vsi občasno močneje potimo in praviloma tudi vemo, zakaj. Kadar pa je potenje dolgotrajno in vzroka zanj ne poznamo, ga označimo za prekomerno potenje.

Pri žariščnem potenju gre za povsem samostojno motnjo potenja, ki se praviloma pojavi v mladosti, pogosto ima podobne težave več članov širše družine.

Področja potenja so običajno simetrična, največkrat se izrazi na dlaneh in podplatih, v pazduhah, na obrazu, v koraku. Napadi močnejšega potenja se pojavijo vsaj 1x tedensko, pri marsikom vsakodnevno, praktično nikoli pa, kadar spimo.

Kot že ime pove, se ta vrsta pretiranega potenja oblikuje sekundarno – kot del nekega posebnega stanja, bolezni ali stranski učinek zdravil.

Pojavi se lahko kadarkoli v življenju, bistveno pogosteje pa v odraslem obdobju. Oseba se poti na različnih delih telesa, simetrično ali asimetrično in praviloma na večjih področjih, tako v aktivnem delu dneva kot tekom spanja.

Med bolezenskimi stanji se pretirano potenje najpogosteje pojavlja pri akutnih vročinskih obolenjih, alkoholizmu, sladkorni bolezni, limfomu, srčnem popuščanju, zvečanem delovanju ščitnice, revmatoidnem artritisu, Parkinsonovi bolezni, menopavzi, nosečnosti, putiki, debelosti. Zavedati se je seveda treba, da se le pri manjšem deležu ljudi, ki jemljejo neko zdravilo ali imajo določeno bolezen razvije pretirano potenje.

Glede na to, da gre marsikdaj za simptom neke bolezni ali stranske učinke zdravil, je naš osnovni cilj pri generaliziranem potenju identifikacija vzroka (in z odstranitvijo ali ozdravljenjem le-tega se praviloma umiri tudi potenje). Če bi le ustavljali potenje, bi lahko spregledali pomembno motnjo.

Na internetni strani Mednarodnega združenja za hiperhidrozo je kratek vprašalnik, ki omogoča opredelitev vrste pretiranega potenja (povzeto po Hornberger J. et al. Recognition, diagnosis, and treatment of primary focal hyperhidrosis JAAD 2004; 51: 274-86).

Če zadnjih 6 mesecev opažate pretirano potenje, ki ga ne znate razložiti in na vsaj dve od naslednjih trditev odgovorite z »ja«, potem je zelo verjetno, da gre za primarno, žariščno pretirano potenje.

a) Potenje je obojestransko in relativno simetrično (torej se levo in desno na telesu potite približno enako močno)
b) Pretirano potenje vpliva na vaše vsakodnevne aktivnosti
c) Pretirano potenje se pojavi vsaj 1x tedensko
d) Težave s pretiranim potenjem so se pričele pred 25. letom
e) Še kdo v vaši družini ima podobne težave (pozitivna družinska anamneza)
f) Kadar spite, se pretirano potenje ne pojavlja

Če vas potenje moti in domnevate, da gre za primarno pretirano potenje, vaš zdravnik pa domnevo potrdi, imate več možnosti zdravljenja / zmanjševanja pretiranega potenja. Med seboj se razlikujejo glede na mehanizme delovanja, postopke jemanja / uporabe, stranske učinke, pa tudi glede na uspešnost in na to, na katerem delu telesa je zdravljenje izvedljivo.

Antiperspiranti so pripravki (kreme, pršila, geli ipd.), ki jih nanašamo na mesto pretiranega potenja. Po njih oseba s to težave praviloma najprej poseže. Uporabljajo se lahko za katerokoli mesto, uporaba je enostavna in niso dragi. Žal pa njihova učinkovitost praviloma ni zadovoljiva.

Po nanosu na površino kože drobni delci, ki jih vsebuje (praviloma soli kovin v različnih koncentracijah), zamašijo izvodilo znojnice. Ko telo zazna zaporo, refleksno ustavi izločanje znoja. Čepki v izvodilih vztrajajo do 24 ur.

Za večjo učinkovitost je priporočljivo antiperspirant nanesti zvečer/ponoči, ko so znojnice manj aktivne in je možnost prodora v izvodila večja. Nanašamo jih na umito in osušeno kožo.

Ker pogosto dražijo kožo, priporočamo postopno uvajanje – najprej pripravke z nižjo koncentracijo učinkovine, če ni uspeha, posežemo po močnejših. Včasih pomaga tudi, če jih ne nanašamo na povsem svežo umito kožo, vsekakor pa je po britju ali depilaciji potrebno do prvega nanosa počakati vsaj 24, raje pa 48 ur.

Učinek ni viden takoj – pripravek nanašajte vsak večer in spremljajte odziv znojnic.

Zadnja leta pogosto načeta razprava o morebitni povezavi med uporabo lokalnih antiperspirantov (zlasti aluminijevih soli) in pojavom raka dojk, še ni končana. Opravljene raziskave dokaza o vzročni povezanosti niso našle. Prav tako so znanstveniki mnenja, da aluminij ni ključni dejavnik tveganja za razvoj Alzheimerjeve demence.

Iontoforezo uporabimo, kadar zdravljenje z antiperspiranti ni zadovoljivo. Gre za medicinsko napravo, ki pošilja nežne električne tokove preko vode in površine kože do znojnic. Uporablja se lahko kjerkoli na telesu, najbolj učinkovita pa je pri umirjanju potenja dlani in podplatov. Pomembnih stranskih učinkov nima, cenovno je zmerna, zahteva pa nekaj več časa..

Majhne količine botoksa, ki jih injiciramo na mesta prekomernega potenja, zavirajo izločanje znoja za približno 6 mesecev. Postopek najpogosteje izvajamo v pazduhah, nekoliko redkeje na dlaneh in podplatih. Aplikacije je precej boleča in na dlaneh in podplatih je potrebna predhodna lokalna anestezija.

Botoks v medicini uporabljamo dobrih 25 let: sprva so ga uporabljali predvsem nevrologi in okulisti, kmalu pa vse več tudi v estetske namene. Tako kot blokira prenos signala iz živčnega končiča v mišico, blokira tudi stimulacijo znojnic.

V pazduhi lahko potenje zmanjšamo/ustavimo tudi s kirurškim posegom. Možnosti je več: odstranjevanje vse kože in podkožja tega dela, odstranitev dela kože in odstranitev znojnic v okolici, liposukcija.

Postopki se opravljajo v lokalni anesteziji.

Zadnja leta se pojavljajo t.i. mikroinvazivni posegi – uničevanje znojnic z laserjem ali mikrovalovi. Tudi tu je potrebna lokalna anestezija.

ETS je zahteven endoskopski kirurški poseg, ki se izvaja v splošni anesteziji. Kirurg prekine pot, ki vodi iz hrbtenjače v znojnice in tako onemogoči živčni signal, ki bi vzpodbudil aktivnost znojnic. Uporablja se predvsem za zdravljenje hude hiperhidroze dlani, izjemoma za pazduhe in obraz.

Uspešnost je zmerna, možni stranski učinki hudi.

Uporabljamo predvsem sistemska zdravila s t.i. antiholinergičnim učinkom – inhibirajo delovanje nevrotransmiterja acetilholina v sinapsah in tako zavirajo živčno stimulacijo znojnic.

Ker so stranski učinki pogosti, neprijetni in celo zdravju nevarni, jih uporabljamo le redko in le za kratka obdobja.

Postopek se uporablja brez pomembnih sprememb od 40-ih let prejšnjega stoletja. Razen redkih izjem (npr. srčni vzpodbujevalnik ali defibrilator, možganski vzpodbujevalec, nosečnost) ni resnih omejitev pri uporabi in če upoštevamo režim postopka, so učinki dolgotrajni.

Na dlaneh in podplatih, kjer je stik najboljši in koža trpežna, lahko uporabimo večjo intenzivnost, zato so rezultati najboljši. Dlani ali podplate za približno 20 minut položimo v plitvo posodo z vodo, kamor naprava pošilja nežen električni tok. Postopek sprva ponavljamo pogosteje (npr. 3 tedne 3x tedensko), ko se potenje umiri pa preidemo na vzdrževalni režim: 1x tedensko do 1x mesečno (običajno na 2 – 3 tedne).

V pazduhah, na obrazu in drugje po telesu pa je stik slabši (uporabljamo posebej oblikovane blazinice ali obloge) in koža nežnejša, zato je potrebno energijo, čas in število ponovitev prilagoditi.